Poroka bo!

Tudi slepa kura zrno najde

Ne vem, kdo je v najini zgodbi ta kokoš – on, ki se je možato opogumil in izrekel čarobni stavek, ali jaz, ki sem privolila, čeprav sem še nedolgo nazaj dvomila v ves poročni cirkus. Seveda sedaj prijateljice izkoristijo vsakršno priložnost, da mi s tem pomahajo pod nosom in še sama sem presenečena, koliko anti-poročnih izjav sem tekom let pridelala 🙂 .

Sanjsko potovanje in zaroka

Januarja sva z Damirjem odpotovala na konec sveta (klik klik na reportažo). Tri tedne sva se potepala po Novi Zelandiji in pri tem nadčloveško uživala. Samo potovanje je bilo zame že tako ali tako vrhunec leta 2017, zato se mi niti sanjalo ni, da me čaka še kakšno drugo presenečenje. Glede na moje ženske izbruhe ob napadu lakote, pomanjkanju sladkorja in “tistih dni v mesecu”, sama sebi zagotovo ne bi poklonila medalje za prijetno sopotnico, kaj šele prstana 🙂 . On je vse to mirno prenašal, zaradi česar sem sčasoma postala sumničava in ga začela zasliševati, če ima za bregom kakšen poletni pobeg z moškimi kolegi. Ustrežljivost kot sem je bila deležna, ima namreč po navadi svojo ceno. Ker iz njega nisem izvlekla nič, sem se raje nehala obremenjevati in se odločila, da uživam v tem razvajanju dokler traja.

Nekje na sredi najinega potovanja je prišel na plan z noro idejo – greva skočiti s padalom! Ker naju je do takrat že oba popadel “Kiwi” filing, avanturi kot je ta, nisva mogla reči ne. Vse skupaj se je zgodilo v roku pol ure – potrdili so najin skok, na hitro sva se pripeljala do letališča, podpisala izjavo (beri: vsakršno tveganje in morebitna smrt na lastno odgovornost 😛 ), se oblekla in zbasala v mini letalo, ki se je dvignilo na 4500 metrov. Vse skupaj se je odvijalo tako hitro, da nisem imela časa razmišljati o tem, da se bom iz letala na milost ali nemilost vrgla v neznano. Me je pa to naučilo, da je včasih bolje storiti kaj povsem spontano, saj tako strahu ne daš priložnosti, da se sploh pojavi. Danes lahko rečem, da je bila to ena od najboljših stvari, ki sem jih storila v življenju. Uživala sem v vsaki sekundi skoka, bilo je NORO! Po pristanku sva si padla v objem, šele takrat naju je namreč zadelo, kaj sva tik pred tem storila. Prijateljica, ki naju je čakala na tleh, je ujela par fotk, za katere sem Damirju rekla, da izgledajo, kot da bi se pravkar zaročila, saj je bil izraz na najinih obrazih neprecenljiv – nekje med histeričnim smehom, jokom, navdušenjem in veseljem, da sva živa.

Kot da bi vedela …

Evforija po skoku je prežela vsako celico v mojem telesu. Resno, ali bi lahko pričakovala še kaj boljšega??? Edino, kar sem še potrebovala, da bi bilo potovanje vrhunsko, je bil izlet do Mount Cook in jezera Pukaki, idilične lokacije, o kateri sem sanjala, vse odkar me je prvič pograbila ideja o potovanju na Novo Zelandijo. Damir, ki ga za razliko od mene, ponavadi ne očarajo pogledi na zasnežene vrhove in alpska jezera, je tokrat sam predlagal, da ne smeva izpustiti priložnosti, da narediva kultno fotko.

Sanjska zaroka ob jezeru Pukaki <3.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Photoshop? Ah, kje! Fotografija, ne glede na to kako čudovita je, dela krivico temu kraju. Ko sva prispela do jezera Pukaki, sva preprosto onemela. Še v najbolj norih sanjah pa si ne mi mislila, da bo ta čudovit kraj tudi mesto moje zaroke. Odmaknjena od avtobusa kitajskih turistov s fleši, ki se skozi nekaj grmovja raje niso prebijali vse do jezera, sem par sekund strmela v prazno in v glavi premlevala besede. Počasi, drugo za drugo sem jih sestavila v smiselno zaporedje in ko sem pri sebi ponovila stavek, sem dojela, da je res. Pravkar me jezaprosil za roko. POROČILA SE BOVAAAA, JAAAAAAA!!!!

Countdown

Čeprav je precej običajno, da se poroka planira že kakšno leto vnaprej (in po mojih izkušnjah glede zasedenosti poročnih lokacij se tega Slovenci še kako radi držijo), sva se midva odločila, da ne bova pustila, da naju skrb za poroko okupira celih 365 dni. Obema je všeč september in ker se vse skupaj lepo poklopi še z mojim rojstnim dnem, sedaj odštevava zadnja dva meseca do poenotenja priimka.

Trenutno je vse pod streho in moja notranja brajdzila je mirna. Še čevlje najdem in potem čakam na dekliščino, katera je zaenkrat še popolno presenečenje, pri tem pa seveda ne morem povsem iz svoje kože ter priči pošiljam subtilne namige, kaj bi bilo dobro imeti 🙂 – na primer te hude majice od Ivica i Majica, ki jih prodajajo tudi v Ljubljani:

Moram priznati – občasno se počutim kot hodeča poročna enciklopedija. Lokacije, restavracije, obleke, makeup, darila za goste, organizatorji … Google nima za burek, toliko informacij se je akumuliralo v moji glavi. In vse to bom v prihodnje delila z vami – ker konec koncev, ne glede na to, kaj govorimo, je zagotovo za vsako to najlepši in najpomembnejši dan v življenju 😉 .

 

Tamara

 

Comments

comments