P.s.: Hvala TELO, ker me prenašaš

Točno tako in nič drugače – hvala TELO, ker me prenašaš. Fizično in z vsemi mojimi muhami na dnevni ravni. Ste se kdaj zahvalili lastnemu telesu? NE? Zdaj je čas.

 

“Take care of your body. It’s the only place you have to live in.” – Jim Rohn

 

Kako resnična je izjava avtorja večih znanih del, Jima Rohna… da je potrebno skrbeti za svoje telo, ker to je tvoje edino pravo domovanje. Ste se kdaj vprašali kako dejansko ravnate s svojim telesom? Pa ne govorim samo o fizični skrbi za le-to. Danes sem se odločila pisati o agresivnem poseganju v lastna telesa, lastni sabotaži in izgorenosti. Zakaj sem se odločila pisati o tem? Ker se ljudje čisto preveč obremenjujemo s tem kako izgledamo, kje se nam preveč pozna kakšen kilogram ali pa tista flika celulita na zadnjici. In JA, tudi zato, ker sem vse to izkusila na lastni koži in vem kaj vse to potegne za seboj.

 

Ko govorim o agresivnem posegu v telo ter o lastni sabotaži mislim s tem iz vidika trenerja o pretreniranosti, obsedenosti s prehranjevanjem (prenajedanje ali stradanje), slabo lastno podobo in samozavestjo.

Naj na kratko kot trenerka povem svojo zgodbo, ker tudi trenerji smo samo ljudje in ne super heroji.

 

Bilo je kar nekaj let nazaj, ko sem v svojem življenju dosegla tisti nivo, ko sem padla z nosom naprej na ledene ploščice in tam obležala nemočna in nepremična. Življenje ti na krut način pokaže, da je čas, da nekaj spremeniš in pričneš zase skrbeti na drugačen način. V takratnem obdobju se mi je pripetila osebna tragedija in na nekem nivoju mi je postalo popolnoma vseeno. Pričelo se je prenajedanje s hrano in kompenziranje bolečine – tisti občutek, ko si samo za trenutek rahlo “zadet” zaradi vse procesirane hrane. In to prenajedanje ter potiskanje žalosti nekam v globino je trajalo kar lepo obdobje, dokler se moje telo ni obvarovalo tako, da si je nase navleklo ogromno izolacijo. Telo je postavilo obrambni mehanizem pred bolečino, ki je nisem bila pripravljena sprejeti iz okolice v takratnem času. Tako sva si skupaj s telesom pridelala lepih 81 kilogramov. JA, čisto zares. Bila sem super nesrečna in telo se je tako tudi odzvalo. Zaščitila sva eden drugega.

 

Ko sem se takrat pogledala v ogledalo po določenem času, me je streslo. Streslo me je dejstvo, kako sem si lahko dopustila takšno nespoštovanje do lastnega telesa, ki me mora prenašati še naslednjih 40-50 let. Odločila sem se, da želim živeti bolj kvalitetno in “zdravo”. No pa naj ti kar takoj omenim, da tudi to kar se oglašuje za “zdravo” lahko tudi ni. Iz ene skrajnosti sem padla v čisto drugo skrajnost. Obsedeno tehtanje hrane (ja dragi moji, do grama natančno), prekomerno treniranje in izčrpavanje telesa. Zopet sem mu naredila točno to, kar sem rekla, da ne bom ponovila. Pa sem, v drugi skrajnosti. Izžela sem ga do zadnjega atoma, dokler se to zopet ni uprlo in me pahnilo do fizične izgorenosti. Kako je izgledala moja fizična izgorenost? Nekje ob 4h zjutraj z glavo med wc školjko in banjo nezavestno, nato pa 3 mesece sestavljanja nazaj po fizični in psihični poti. Zato vem kaj pomeni, ko ne ravnamo lepo s svojimi telesi in jih ne spoštujemo, ker sem vse to izkusila na lastni koži.

 

Veliko se ubadam z ljudmi, ki od sebe zahtevajo preveč. Preagresivno potiskajo svoja telesa do meje, ko le-to skorajda odpove – samo zato, da bodo super izgledali v kopalkah in da bodo odobravani s strani družbe. Vedno jih vprašam: “Ali je vredno? Ali je vredno svoje zdravje postaviti na kocko samo za voljo sprejetosti in odobravanja?” Ljudi učim gibanja, zdravega načina življenja, sprejemanja samih sebe takšnih kot smo, točno v tem trenutku in nekega sočutnega razumevanja zakaj smo se pripeljali do te točke kjer smo, ko smo nezadovoljsni s svojo pojavnostjo.

 

“TELO NAM MORA SLUŽITI ZA GIBANJE, BITI MORA VITALNO IN SPOSOBNO PRENAŠANJA RAZLIČNIH BREMEN TAKO FIZIČNIH KOT PSIHIČNIH.”

 

 

Včeraj sem bila z dobro prijateljico na kosilu in čisto spontano je izjavila, da ji je všeč, ker kot trenerka nisem omejena. Ker vidi, da ko vsi pijejo proteinske napitke in se držijo nazaj, si jaz privoščim čokoladen rogljiček (ja s tem me lahko podkupite, se prodam!) brez kakršne koli slabe vesti, moje telo pa je še vedno fit in v zelo dobri fizični formi. Kako? Ker se ne obremenjujem več s svojim izgledom, jem vse, treniram toliko, da je še vedno prijetno in vsak trening opravim z nasmehom na ustih. Prehranjevanje in treniranje sta postala užitek in ne prisila ter nepotreben stres, ki je moje telo takrat pahnilo v zelo nezdravi obliki in skrajnosti. Skrivnost je v spoštovanju in sprejetju telesa, ki nam je bilo dano. Bolj kot brezglavo rinemo v nekaj, bolj se bo to upiralo proti nam. Zato vam kot trenerka z dolgoletnimi izkušnjami na tem področju svetujem, da trenirajte pametno, prehranjujte se normalno brez agresivnih diet in dovolite telesu, da diha. Konec koncev je le živ organizem in naš dom.

 

Z ljubeznijo,

tvoja trenerka Tina Gaia

 

p.s.: v naslednjem prispevku ti bom predstavila nekaj vaj za lepo oblikovane roke in rame 😉 počakaj do naslednjega torka! 

Comments

comments