Prijateljstvo – poklon njemu in mojim prijateljicam

Razmišljam, kaj pravzaprav je prijateljstvo? Kaj mi pomeni, kako dolgo traja in kaj predstavlja meni ljubim ljudem. Katere so tiste stvari, ki povežejo med sabo dve duši, ustvarijo nenapisana pravila, ki jih oba brez težav in samoumevno sprejmeta ter se jih držita, zato da lahko odnos traja, raste in obstane.

Osnovna šola – le en prijatelj

Kot osnovnošolka sem verjela v to, da imaš lahko le enega pravega prijatelja. V tistem obdobju sem spoznala osebo, ki mi je pomenila vse. Zanjo sem bila vedno tam, pripravljena na druženje in vedno ob njej, ko me je potrebovala. Zaradi prepričanja, da imamo lahko le enega pravega prijatelja, sem nehote zapadla v posesivno vedenje.

Ona je bila drugačna. Rada se je družila z različnimi ljudmi in to večkrat sama, brez mene. Ni me povabila ali vključila v nov krog prijateljev, to je bilo samo njeno – rada je bila svobodna in na več koncih hkrati.
Posledično sem bila velikokrat razočarana in imela sem občutek, da me vedno znova zapusti in se vrne samo takrat, ko me potrebuje. Definitivno sva si prijateljstvo v tistem obdobju predstavljali čisto drugače.

Čeprav nikoli nisem imela težav pri navezovanju stika z ljudmi (prijatelji mi še zdaj pravijo, da poznam pol Ljubljane 🙂 ) in sem bila vedno obkrožena z njimi, imam še zdaj najraje občutke domačega, tega kar mi je poznano in moje.

Prav poseben občutek pa me navda takrat, ko “se povoham” 🙂 z nepoznanim, novim bitjem in se povsem nenačrtovano poveževa v lep trenutek, večer, dan. Vsak, ki stopi v moje življenje in se ob njem počutim domače, v meni pusti prav poseben pečat.

V osnovni šoli sem spoznala pisan spekter odnosov in vezi, ki so se vzpostavljale v razredu in izven njega. Vsak izmed nas je bil poseben in drugačen. Prihajali smo iz različnih družin in okolij. V toku odraščanja si je vsak od nas ustvaril mišljenje o ljudeh, ki so ga obkrožali in s katerimi je vzpostavljal odnose. Pridobili smo izkušnje za nadaljnjo življenje in ga začeli spoznavati izven varnega zavetja staršev.

Zdi se mi, da sem v tem obdobju dokončno izgradila svojo osebnost, ki se do danes ni prav dosti spremenila. Ločitev staršev in moj karakter sta prispevala k mojemu (pre)hitremu odraščanju. Že takrat sem se zavedala sebe in želela sem odpraviti lastnosti, ki mi niso bile ljube. Moje posesivno vedenje, ki sem ga gojila do prijateljice, sem v tistem obdobju tudi odpravila. No, da sem odkrita – verjetno ga sama niti ne bi opazila, če se ne bi ona vsakič znova umaknila, ko je z moje strani  začutila prevelik pritisk.

Posesivnost ne spada v noben odnos, saj ga duši. Prijateljstvo pa potrebuje vse prej kot to.

S tem, ko sem opustila posesivnost, sem sprejela njo, njen način, želje in drugačnost. Da sva si različni, ni več predstavljalo ovire, temveč velik plus za obe. Začel se mi je odpirati drugačen svet, kjer je bil kar naenkrat prostor tudi za druge ljudi in odnose. Odprla sem se prijateljstvu. Začele so se plesti dolgoletne prijateljske vezi, ki trajajo še danes.

Prijateljstvo za vedno

Ko imam rada, imam rada za vedno – lepe trenutke, dobre občutke, predvsem pa ljudi, ki so mi ljubi. A v odnosih se dogajajo spremembe, če si to želimo ali ne. Ljudje se spreminjamo glede na trenutno situacijo, obdobja in dogodke v življenju.

V nekem obdobju se prijateljske vezi lahko skrhajo in prijatelji se razidejo. Takrat morda naredimo vse, da ne bi sledil konec, a žal velikokrat na to nimamo vpliva. Včasih pač nastopi čas, ko gre vsak svojo pot. Kljub temu, da to neskončno boli in si tega ne želimo, je najbolje, da to sprejmemo, živimo dalje in pustimo času čas. Tudi takrat se začenjajo dogajati čudeži, novi ljudje začnejo vstopati v naša življenja, saj smo ustvarili prostor za njih. Življenje preprosto teče dalje in spremembe nas spremljajo vsak dan.

Ne maram razhajanj, ob tem me bolita duša in telo. Ne maram vprašanj, na katera nimam odgovorov. Zgodba in nek odnos sta se zaključila, spremenila … še zdaj boli, a  vseeno grem naprej. Kako? Tako, da stopim korak nazaj, pogledam vase in se zavem, da vas imam ob sebi veliko. Koliko vas je tistih, ki z mano vztrajajo že vrsto let, ste ob meni, me sprejemate, velikokrat postavite pred ogledalo resnice, ki mi omogoča, da zrastem in vidim, kaj je tisto, kar ne počnem prav in bi lahko spremenila.

 

Tebi, moja ljuba prijateljica pišem ta zapis. Tebi, s katero se imava radi na poseben način, najin način.

Ti, ki z mano jočeš in se z mano veseliš. Ti, ki si na tekočem o vseh stvareh, ki se mi dogajajo. Ti, s katero si izmenjujeva misli, občutke in trenutno počutje. Ti, ki si z mano vsak teden in mesec. Ti, s katero sem v stiku nekajkrat letno, ampak je vselej tako, kot je bilo. Ti, ob kateri se mi vsakič znova srce umiri, ker je ob tebi prijetno. Ti, ki mi greš včasih tako na živce in ti to lahko tudi povem. Ti, ob kateri sem lahko slabša različica sebe, ti pa boš v meni še vedno videla najboljšo. Ti, ki te lahko pokličem kadarkoli, pa si boš zame vedno vzela čas. Ti, s katero delim težke trenutke in si ob meni, brez velikih besed, če te zanje ne prosim. Ti, ki me ob prelomnih in nič kaj slavospevnih trenutkih spodbujaš in verjameš v vse moje sposobnosti in značilnosti. Ti, ki nikoli ne podvomiš v iskrenost najinega prijateljstva.

To je poklon vsem mojim “baburcam”, tistim, ki so, ki vztrajajo, ker si tega želijo, ker čutijo in dihajo moje zgodbe in jaz njihove. Tistim, s katerimi se slišim in vidim pogosto ali pa le nekajkrat na leto. Tistim mojim srčnim damam, ki ste z mano in jaz z vami že vrsto let ali pa se je najino obdobje začelo nedolgo nazaj.

Obožujem vas. Vsako posebej. Pri vsaki cenim to, kar je – celota z dobrimi in slabimi dnevi, tedni, meseci. Rada sem z vami. Na sprehodu, sladoledu, izletu, kavi, kinu, v avtu, na chatu … in tudi tukaj, ko me berete. Hranite mojo dušo in ob vas imam najboljši občutek, saj sem, kdor sem – vesela, nasmejana, sproščena in zabavna, včasih polna skrbi in dvomov, včasih sitna ter občutljiva. Trudim se, da ne prenašam vsega na vas, zato se včasih malo odmaknem, predelam in grem naprej. In ve mi ta čas pustite, brez zamer, očitanj in slabe volje. Brez vas, katerim to pišem, vse to ne bi imelo smisla. Ne morem vam opisati, koliko ljubezni in hvaležnosti nosi vsaka črka tega zapisa in posvetila vam.

Tako neskončno bi pogrešala vsako izmed vas, zato si želim, da skupaj užijemo vse trenutke, ki so pred nami, jih ne pozabimo in hranimo v srcu ter smo hvaležne za njih. Nobena izmed vas ni samoumevna, vsaka je moj poseben diamant, ki ga imam najraje, ko smo skupaj ali pa ne.

Nova prijateljstva, ki nastajajo

Začelo se je z “za vedno”, končujem z “za vedno in včasih tudi nekaj novega”.

Verjela sem v prijateljstva za vedno. V to verjamem še zdaj, le da me je življenje naučilo, da včasih kaj pač ne gre in da moram to spustiti, naj gre svojo pot. Ob tem spoznanju, pa se je zgodilo, da so nove dušice stopile v moj svet in ga obogatile.

Spoznavanje novih ljudi mi je blizu, rada to počnem, a nikakor ob tem ne iščem novih prijateljstev, temveč se to zgodi samo od sebe. Z rojstvom Ive, so se nekatere obstoječe vezi s prijatelji poglobile, spet na drugi strani pa so v moje novo življenjsko obdobje vstopili novi ljudje, ki jim danes lahko rečem prijatelji. Smeh in zabava sta mi ljuba. A resni pogovori o vsakdanjih stvareh, družini, strahovih, denarju, karieri in preteklosti/prihodnosti, mi vedno znova dajo občutek bližine z osebo, s katero vse to delim in verjetno ravno zaradi tega včasih spoznam nekoga novega, ki postane moj prijatelj.

Zadnje čase velikokrat razmišljam o lastnostih ljudi, ki me obkrožajo. Lastnostih, ki mi pomenijo veliko in jih cenim. Zvestoba, lojalnost, toplina, iskrenost in meni zelo pomemben občutek pripadnost. Vsaka izmed njih je močna, trdna in nenadomestljiva. Vsaka izmed njih nosi ime mojega prijatelja.

Prijateljstvo ni količina časa, ki ga z nekom preživim, ampak to, kako se ob nekom počutim in kdo ob njem sem – sproščena, iskrena, zabavna, ljubeča, zamišljena, brez olepšav in zadrege. Pri ustvarjanju novih vezi je najmočnejši in najpomembnejši občutek, ki ga imamo, ko smo z nekom in vrednote, ki prijatelja med seboj močno povežejo.

Cenite prijatelje, ki so ob vas in negujte odnose, ki jih z njimi imate, ker je resnično bogastvo imeti ob sebi prave ljudi.

Anja

Comments

comments