MAMIN DNEVNIK – druga nosečnost in kaj je povezalo mojo družino?

Druga nosečnost in kaj je povezalo mojo družino?

 

Ne vem kje začeti… še vedno sem polna različnih čustev in misli še vedno nisem strnila v celoto. S pisanjem tega prispevka sem odlašala, a hkrati sem vedela, da bo prišel dan, ko bom lahko delila svojo izkušnjo in morda ravno vam pomagala prebroditi težave, s katerimi se soočate.

Pišem zgodba svoje druge nosečnosti. Vid je sedaj star 3 mesece. Trenutno živim najsrečnejše obdobje svojega življenja. Imam njih – moje tri mušketirje, mojo bando, moje tri ljubezni, moj ponos in moje zatočišče. Imam dom, pa čeprav ni čisto naš. Ne želim pozabiti na našo kosmatinko Žažko, ki tako strpno prenaša dva človeška mladička in nas ima vse brezpogojno rada.

 

Noseča sem, kar preko telefonskega klica

 

Priznam, solze sreče so tekle po licu, možu pa sem od silnega navdušenja novico povedala kar po telefonu (ups 🙂 ). Nisem verjela dvema črticama in da se to resnično dogaja.

 

Zakaj začudenje?

 

S Tomažem sva si vedno želela vsaj dva črička mladička. A nisva tak par, da gre mačo mimo svoje frajle in ona že zanosi. Pri nama je potreben čas in ta čas je bil, ko sedaj gledam nazaj, zelo dolg – a z razlogom. Prav je bilo tako. Kot družina smo morali iti čez preizkušnje, da so se določene stvari, nesoglasja in turbulentno obdobje uredili. Zdaj vem, da ne velja zastonj rek, da vse dobre stvari rabijo čas.

 

Mi4je - uživanje in potepanje po Hrvaški.
Mi4je – uživanje in potepanje po Hrvaški.

Ni utripa

 

Ne bom pozabila tistega sobotnega popoldneva v juliju. Tomaž in Iva sta bila na morju, jaz pa sem zakrvavela (kot pri prvi nosečnosti). Vročina in nepopisen strah sta v meni sprožila nujo po takojšnjem odhodu na ljubljansko urgenco. Med potjo sem poklicala mojo Sarki, ki je bila takrat moja opora.

Čakam v sprejemni in močno si želim si, da domov odidem z lepo novico. Dežurna ginekologinja opravi ultrazvok in brezbrižno komentira: “Ne najdem ploda, imate morda poln mehur?” V vsej zmedenosti in šoku jo prijazno vprašam, kje je najbližje stranišče. Odrezavo odvrne, da mi zunaj vse piše.

Odidem na wc in se vrnem nazaj. In nato… brezčutne besed, ki so me zbodle v sleherni delček telesa: “Aha, plod sem našla, samo pa utripa ni”. Zlezem s stola, oblečem se in v glavi mi odmev: “Sem v 7. tednu, utrip bi moral biti, a ga ni. Kaj bom naredila, kaj to pomeni ???”

Prazna, zaskrbljena in v šoku zapustim urgenco. Ure doma tečejo počasi. Novico zaupam možu, mojim najbližjim in prijateljem. Nedeljski dan preživim v postelji. Berem forume in izkušnje posameznic. Globoko v sebi ne morem sprejeti, da se zgodba našega škratka lahko zaključi na tej točki, ne sme in ne more se tako končati. Prevzameta me globoka vera in pozitiva, da bo vse ok.

V ponedeljek obiščem svojega ginekologa. Pogleda izvid in me začne pripravljati na najhujše. Ustavim ga. Prosim, če lahko najprej naredi UZ in da bova kasneje govorila o splavu – če bo potrebno. Med UZ gledam v ekran. Zdi se mi, da vidim utripanje. Doktor obrne ekran proti meni in reče: ʺVidite to, kar vidim jaz?ʺ Vključi zvok in takrat prvič zaslišim utrip našega korenjaka. Srečna in v solzah stečem do moža in mu hlipajoče povem veselo novico.

Na poti domov si odločno rečem, da je bilo dovolj žalosti in skrbi, da je zdaj čas za uživanje v nosečnosti.

 

Teta slabost in gospod zobobol

 

Vse lepo in prav, toda višja sila me ni pustila počivati na lovorikah. Obiskala me je klasična spremljevalka nosečnosti – slabost. Pri Ivi sem ob občutku slabosti nekaj pozobala in bilo je. Pri Vidu pa je bilo ravno obratno – vse mi je smrdelo, nič mi ni pasalo jesti. Jedla sem samo banane, kruh z mlečnim namazom, jogurt ter spila veliko vode.

Kot, da že ni bilo dovolj preglavic, pa me je nepovabljeno obiskal še gospod zobobol. A tudi njega smo odpravili in odločno sem zakorakala naprej, da zdaj je pa res prišel las za uživanje.

 

Najdaljši meseci v življenju in tisoč vprašanj

 

Bo moj otrok rojen s kromosomsko napako? Bo spoznal svojo sestrico, ki si ga tako neskončno želi in starša, ki bi že zdaj zanj naredila VSE? Tisoč vprašanj, na katera nisem imela odgovora in le neskončna vera, da bo na koncu vse ok, me je držala pokonci.

Pregled nuhalne svetline v 11. tednu, je bil res lep. Zdravnica nama je pokazala čisto vsak delček tebe in ob tem tudi vse natančno razložila. Toda na koncu je zopet sledil šok – rezultat NS 1:82.

Kaj zdaj? Sprejeti rezultate in usodo ali nadaljnje preiskave? Odločiva se za slednje. Zdravnica nama predstavi možnosti. Ni mi bilo do čakanja, zato se odločiva za poseg imenovan biopsija horionskih resic, ki ga, v primerjavi z amniocentezo, lahko opravijo prej.

Preiskave je neprijetna, a zelo hitro opravljena. Na rezultate je potrebno čakati dolge tri tedne, ki so se vlekli kot meseci. Na spletu sem zasledila, da te v primeru, ko z izvidi kaj ni v redu, pokličejo. Telefon nekega popoldneva res zazvonil. Na drugi strani ženski glas: “Gospa Grubelnik, pri nas ste opravili gensko preiskavo in sporočam vam, da smo med preiskavo našli marker kromosom – dodaten kromosom”. Vsedem se , prevzame me grozen občutek, oblije me je vročina, solze mi napolnijo oči. Zdelo se mi je, da se bom sesedla. V tistem trenutku se mi je podrl svet. Po klicu sem ostala sama, s tisočI vprašanj, a brez odgovora.

Naslednji dan sva se odpravila v porodnišnico – po odgovore. Prijazna zdravnica nama je predstavila situacijo in možnosti. Naredili so še UZ, ki je pokazal, da je s plodom zaenkrat vse ok. A misel, da je z njim kaj narobe, mi ni dala miru.

 

Raziskovanje in nove odločitve

 

Kljub posvetu v porodnišnici sem imela še vedno ogromno vprašanj – kaj pravzaprav marker kromosom je in kaj naj narediva, če bo z najinim fantičkom kaj narobe (takrat sva izvedela, da v trebuščku raste deček). Moja ljuba prijateljica Tjaška mi je ubudila znanje o kromosomih in genetihki s srednje šole, ter mi razložila, kdo je ta marker kromosom in kaj naj zdaj z njim počnem.

 

Marker kromosom:

– lahko nastane v laboratoriju v času zorenja celic in ga na plodu pravzaprav ni;

– lahko se nahaja samo na posteljici;

– lahko je na plodu – eden od staršev ta kromosom ima in za plod ne pomeni nič slabega;

– ni OK in kaj v tem primeru sledi…

 

Možnosti sta bili dve:

– spremljanje plodka preko UZ in opazovati, če bo kaj narobe

ALI

– amniocenteza – za slednjo se seveda odločiva, da bomo čim prej mirni in bo to za nami.

 

Postopek amniocenteze je po občutku podoben biopsiji, a meni je bilo po tem posegu bolj neprijetno in ranica na trebuhu je še nekaj časa skelela.

 

Smo se tudi potepali in ne samo čakali...
Smo se tudi potepali in ne samo čakali.

 

Rezultati

 

Zdravnica mi je rezultate želela sporočiti čim prej, zato me je takoj poklicala. Tokrat pa, hvalabogu, VSE JE OK, NAJIN FANTEK JE ZDRAV! Končno sem lahko začela dihati, malega črička pa sem v šali poimenovala Zdravko – Zdravc po domače, ker je premagal vse neprilike in izkazal za zdravega fantička. Ob rojstvu, sem Zdravkotu, dodala še ime ime Srečko. Zdaj, pje Vid najbolj nasmejan fantiček kar jih poznam – Zdravcu in Srečku se je pridružil še Veseljko.

 

 

Tik pred rokom
Tik pred rokom.

Prišel je tisti dan

 

… ko si se nam pridružil TI – nasmejan, pogosto zeloooo lačen, radoveden zaspanček in v nas vzbudil posebne občutke – neskončno ljubezen, ljubosumje, ponos, iz popolnjenost… V naš dom si prinesel mnogo vsega. Zdaj smo popolni in kako dober občutek je to! Ko se ozrem nazaj in pogledam tebe se zahvalim vsem angelčkom, ki so te čuvali, da si zdrav in z nami. Hvaležna in neskončno srečna sem.

Moji najljubši rokici
Moji najljubši rokici.

 

Ob tej izkušnji sem zopet odkrila svojo življenjsko moč, ki vedno znova pride na plan ob težkih in stresnih trenutkih. Pozitivnih misli sem se je oprijemala ves čas in okrog sebe imela zlate ljudi, ki so me podpirali. Verjela in upala sem, da se bo vse izteklo tako, da bo dojenček zdrav.

Brez tvoje opore in pozitive, dragi moj mož, ne bi zmogla – tako zelo te imam rada in tako zelo sem hvaležna, da te imam. To naju je zopet zbližalo, drug o drugem sva se zopet nekaj naučila, postala sva močnejša kot kdaj koli – bila sva zaveznika, opora in moč drug drugemu.

Hvala staršema in taščici, da ste na svoj način in po svojih najboljših močeh verjeli v srečni konec.

Moji zlati prijatelji (Lenko, Nini, Sarah, Julijana, Tamara, Mojca, Tjaša, Marta, Maja, Tinka – srčno upam, da nisem katere nehote pozabila omeniti, ker ne bi želela, da se ji ne zahvalim še z objavo), brez vas in vaše pozitive bi bili najhujši trenutki temnejši in dnevi čakanja daljši in težji. Hvala drage moje pupke, ki ste ob meni in čutite z mano, ter ste moja neskončna opora.

 

 

 

 

 

Vas zanima zgodba moje prve nosečnosti, ki prav tako ni bila z rožicami postlana, a le de je konec srečen in je z nami najina zlata punčka Iva.

Comments

comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja