Mamin svet – druga nosečnost in kaj je povezalo mojo družino?

Druga nosečnost in kaj je povezalo mojo družino?

Ne vem kje začeti … še sem vedno polna različnih čustev, misli še niso mirne. S pisanjem tega prispevka sem odlašala, a hkrati sem vedela, da bo prišel dan, ko bom lahko delila svojo izkušnjo in morda ravno tebi pomagala prebroditi težave, s katerimi se soočaš.

To je zgodba moje druge nosečnosti. Vid je sedaj star skoraj 3 mesece in trenutno živim najsrečnejše obdobje svojega življenja. Imam njih – moje tri mušketirje, mojo bando, moje tri ljubezni, moj ponos in moje zatočišče. Imam dom, pa čeprav ni čisto naš. No, pa nikakor ne smem pozabiti na našo kosmatinko Žažko, ki tako strpno prenaša dva človeška mladička in nas ima vse brezpogojno rada.

“Noseča sem,” sem mu povedala kar po telefonu

Priznam, solze sreče so tekle po licu, možu pa sem od silnega navdušenja novico povedala kar po telefonu (ups 🙂 ). Nisem verjela dvema črticama, še manj pa, da se to resnično dogaja.
Zakaj tolikšno začudenje? Odkar sva dobila Ivo, sva si s Tomažem želela še enega družinskega člana. A žal nisva eden tistih parov, za katere pravijo, da “gre mačo mimo svoje frajle in ona že zanosi”. Pri nama je bil potreben čas in ta čas je bil, ko sedaj gledam nazaj, z namenom tako dolg. Kot družina smo morali iti skozi preizkušnje, da so se določene stvari, nesoglasja in turbulentno obdobje uredili. Ampak zdaj vem, da ne pravijo zastonj, da je na dobre stvari treba kdaj počakati.

Čisto na začetku nosečnosti - uživanje in potepanje po Hrvaški
Čisto na začetku nosečnosti – uživanje in potepanje po Hrvaški.

Ni utripa …

Ne bom pozabila tistega sobotnega popoldneva v juliju. Moja dva sta bila na morju, jaz pa sem zakrvavela (kot pri prvi nosečnosti). Vročina in nepopisen strah sta v meni sprožila nujo po takojšnjem odhodu na ljubljansko urgenco. Med potjo pokličem mojo Sarki, ki takoj prihiti na urgenco.

Čakam v sprejemni in želim si, da odidem domov z lepo novico. Dežurna ginekologinja mi naredi ultrazvok in brezbrižno komentira:”Ne najdem ploda, imate morda poln mehur?” V vsej zmedenosti in šoku jo prijazno vprašam, kje je najbližje stranišče. Odrezavo odvrne, da mi zunaj vse piše.

Odidem na wc in se vrnem nazaj. In nato … brezčutne besed, ki so me zbodle v sleherni delček mojega telesa: “Aha, plod sem našla, samo pa utripa ni”. Zlezem s stola, v glavi mi odmevajo misli: “Sem v 7. tednu, utrip bi moral biti, a ga ni. Kaj bom naredila, kaj to pomeni???”

Prazna, zaskrbljena in v šoku zapustim urgenco. Ure doma tečejo počasi. Novico zaupam možu, mojim najbližjim in prijateljem. Nedeljski dan preživim v postelji. Berem forume in izkušnje posameznic. Globoko v sebi ne morem sprejeti, da se zgodba našega škratka lahko zaključi na tej točki, ne sme in ne more se tako končati. Prevzameta me globoka vera in pozitiva, da bo vse ok.

V ponedeljek obiščem svojega ginekologa. Pogleda izvid in me začne pripravljati na najhujše. Ustavim ga. Prosim, če lahko najprej naredi UZ in da bova kasneje govorila o splavu – če bo potrebno. Med UZ gledam v ekran. Zdi se mi da vidim utripanje. Doktor obrne ekran proti meni in mi reče: ʺVidite to, kar vidim jaz?ʺ Doda zvok in takrat prvič zaslišim utrip našega korenjaka. Srečna in v solzah stečem do moža in mu hlipajoče povem veselo novico.

Na poti domov si odločno rečem, da je bilo dovolj žalosti in skrbi ter, da je zdaj čas za uživanje v nosečnosti. Vse lepo in prav, toda višja sila me ni pustila počivati na lovorikah 🙂 . Obiskala me je klasična spremljevalka nosečnosti – slabost. Pri Ivi sem ob občutku slabosti nekaj pozobala in nato je bilo spet vse dobro. Pri Vidu pa je bilo ravno obratno – vse mi je smrdelo, nič mi ni pasalo jesti. Jedla sem samo banane, kruh z mlečnim namazom in jogurt ter spila veliko vode.

Kot da že ni bilo dovolj preglavic, pa me je nepovabljeno obiskal še g. zobobol. Vendar smo tudi njega sanirali in odločno sem zakorakala dalje v nosečnost.

Najdaljši meseci v življenju in tisoč vprašanj

Bo moj otrok rojen s kromosomsko napako? Bo spoznal svojo sestrico, ki si ga tako neskončno želi in starše, ki bi že zdaj zanj naredili VSE? Tisoč vprašanj, na katera nisem imela odgovora in le neskončna vera, da bo na koncu vse ok, me je držala pokonci.

Pregled nuhalne svetline v 11. tednu je bil res lep. Zdravnica nama je pokazala čisto vsak delček tebe in ob tem tudi vse natančno razložila. Toda na koncu je zopet sledil šok – rezultat NS 1:82.

Kaj zdaj? Sprejeti rezultate in se s tem ne ukvarjati, ali nadaljnje preiskave? Odločiva se za slednje. Zdravnica nama predstavi možnosti. Ni mi bilo do čakanja, zato se odločiva za poseg imenovan biopsija horionskih resic, ki ga, v primerjavi z amniocentezo, lahko opravijo prej.

Napoči dan preiskave, ki je neprijetna, a zelo hitro opravljena. Na rezultate je potrebno čakati dolge tri tedne, ki so se vlekli kot meseci. Na spletu sem zasledila, da te v primeru, ko z izvidi kaj ni v redu, pokličejo in telefon nekega popoldneva res zazvonil. Na drugi strani ženski glas: “Gospa Grubelnik, pri nas ste opravili gensko preiskavo in sporočam vam, da smo med preiskavo našli marker kromosom – dodaten kromosom”. Prevzel me je grozen občutek – oblila me je vročina, solze so mi napolnile oči in zdelo se mi je, da se bom sesedla. V tistem trenutku se mi je podrl svet. Po klicu sem ostala sama, zopet s tisoč vprašanji, brez odgovora.

Naslednji dan sva odšla v porodnišnico po odgovore. Prijazna zdravnica mi je predstavila situacijo in možnosti. Naredijo še UZ, ki pokaže, da je s plodom zaenkrat vse ok, toda misel, da je z njim kaj narobe, mi ni dala miru.

Kljub posvetu v porodnišnici sem imela še vedno ogromno vprašanj – kaj pravzaprav marker kromosom je in kaj naj narediva, če bo z najinim fantičkom kaj narobe (takrat sva izvedela, da v trebuščku raste deček). Na srečo me je ljuba prijateljica Tjaška vrnila v srednješolsko obdobje kromosomov in genetike ter mi razložila, kaj za vraga je marker kromosom in kaj naj zdaj z njim počnem.

Marker kromosom:
– lahko nastane v laboratoriju v času zorenja celic in ga na plodu pravzaprav ni,
– lahko se nahaja samo na posteljici,
– lahko je na plodu – eden od staršev ta kromosom ima in za plod ne pomeni nič slabega
– ni OK in kaj v tem primeru sledi …

Možnosti sta bili dve:
– spremljanje plodka preko UZ in opazovati, če bo kaj narobe, ALI

– amniocenteza – za slednjo se seveda odločiva, da bomo čim prej mirni in bo to za nami.

Postopek amniocenteze je po občutku podoben biopsiji, a meni je bilo po tem posegu še malček bolj neprijetno in ranica na trebuhu me je še nekaj časa skelela.

Smo se tudi potepali in ne samo čakali...
Smo se tudi potepali in ne samo čakali.

Zdravnica mi je rezultate želela sporočiti čim prej, zato me je takoj poklicala. Tokrat pa, hvalabogu, VSE JE OK, NAJIN FANTEK JE ZDRAV! Končno sem lahko začela dihati, malega črička pa sem v šali poimenovala Zdravko – Zdravc po domače, ker je premagal vse neprilike in izkazal za zdravega fantička 🙂 .

Tik pred rokom
Tik pred rokom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za nameček pa me je na koncu ujela še angina in naslednjih 10 dni nisem nič spala, saj so bile bolečine v grlu neznosne, hkrati pa nisem nič počivala, saj je istočasno zbolela še Iva in skupaj sva preživljali nič kaj prijetne trenutke.

Prišel je tisti dan

… ko si se nam pridružil TI – nasmejan, pogosto zeloooo lačen, radoveden zaspanček in v nas vzbudil posebne občutke – neskončno ljubezen, ljubosumje, ponos, izpopolnjenost … . V naš dom si prinesel … uf, mnogo vsega. Zdaj smo popolni in kako dober občutek je to! Ko se ozrem nazaj in pogledam tebe se zahvalim vsem angelčkom, ki so te čuvali, da si zdrav in z nami. Hvaležna in neskončno srečna sem.

Moji najljubši rokici
Moji najljubši rokici.

Ob tej izkušnji sem zopet odkrila svojo življenjsko moč, ki vedno znova pride na plan ob težkih in stresnih trenutkih. Pozitivnih misli sem se je oprijemala ves čas in okrog sebe imela zlate ljudi, ki so me podpirali. Verjela in upala sem, da se bo vse izteklo tako, da bo dojenček zdrav.

Brez tvoje opore in pozitive, dragi moj mož, ne bi zmogla – tako zelo te imam rada in tako zelo sem hvaležna, da te imam. To naju je zopet zbližalo, drug o drugem sva se zopet nekaj naučila in postala sva močnejša kot kdaj koli – bila sva zaveznika, opora in moč drug drugemu.

Hvala staršema in taščici, da ste na svoj način in po svojih najboljših močeh verjeli v srečni konec.

Moji zlati prijatelji (Lenko, Nini, Sarah, Julijana, Tamara, Mojca, Tjaša, Marta, Maja, Tinka – srčno upam, da nisem katere nehote pozabila omeniti, ker ne bi želela, da se ji ne zahvalim še z objavo), brez vas in vaše pozitive bi bili najhujši trenutki temnejši in dnevi čakanja daljši in težji. Hvala drage moje pupke, ki ste ob meni in čutite z mano, ter ste moja neskončna opora.

Anja

Comments

comments