MAMIN DNEVNIK – nosečnost in porod

Mamin dnevnik – nosečnost in porod

Vsa vitalna in vesela poskakuješ na okrog in dobro počutje, brez bolečin v križu je del vsakdanjika vse do poroda. Hm, res bi bila zelo vesela, če bi bilo vsemu temu res tako. Vem, da je marsikatera tako doživljala svojo nosečnost, kar privoščim čisto vsaki, ki še ni bila v tem stanju.

Kljub strašni sreči in občutki izpopolnjenosti pride zraven veliko malih težavic. Bolečine v križu, zgaga, krči itd. Moje telo se je počasi začenjalo spreminjati v telo nasedlega kita in moji gleženčki so bili tako zabuhli (voda), da je bila linija od prstov do kolena ravna prej pa so moje nogice veljale za zelo ozke. Nihanje razpoloženja – se smejim in že jočem. Cele noči sem obiskovala svojega “najljubšega” prijateljčka po imenu »Toaletko«. Ena izmed tistih zoprnih izkušenj pa je bila tudi ta, da so mi neznanci (4.mesece PRED porodom) zatrjevali, da imam dvojčke in da moj datum poroda skoraj, da že mimo. Noro, v kaj vse ljudje komentirajo in si upajo vtakniti svoj nos. Od vsega pa je najbolj zanimivo to, da so to osebe ženska spola, ki so najverjetneje že bile v vlogi nosečnice in vedo, da ni ravno prijetno poslušat, kako lepo si “vzhajan”.

mamamindnevnik_www.parea.si

Nisem bila samo tečkasta. Moja nosečnost je polna lepih spominov.

Definitivno je eden izmed najbolj posebnih trenutkov ta, ko sva z možem novico o nosečnosti delila z najinimi starši in prijatelji. Meni je bilo v šoli za starše super, saj so bodoči očk imeli izjemno zanimiva vprašanja in pripombe. Opazovanje rasti nosečniškega trebuščka, vsak obiski pri ginekolog in ultrazvoki, kjer sem bolj od blizu spremljala rast in razvoj najine Ive. Celo nosečnosti sem več ali manj preživela oblečena v oblekice (kar drugače nisem), saj me le tako ni nič tiščalo ob enem pa sem se počutila zelo ženstveno. Sprehodi in sanjarjenja kako bo, ko malo bitje pokuka na svet, kakšna bo, kako nam bo šlo, kaj vse se bo spremenilo. Tiste drobne pozornosti, nežnosti in veliko razumevanje mojega moža, nakupovanje in pripravljanje vseh pomembnih in včasih tudi nepotrebnih stvari pred prihodom Ive domov.

Moj trebušček je bil res velik zato so me nekaj mesecev spremljali v ljubljanski porodnišnici (sum, da imam preveč plodne tekočine, kasneje preeklempsija) in mi kasneje zaradi preeklempsije napovedali porod, ki bo pred predvidenim rokom poroda in mi ga bodo sprožili z umetnimi popadki. Rok se je bližal in obiski pri ginekologinji so bili zelo pogosti. Kar štirikrat sem, s kufrčkom in v spremstvu možka, zakorakala v porodnišnico v upanju, da tokrat bom pa res rodila. Četrtič pa so me le sprejeli in sem ven odkorakala z Ivo v naročju. Pregled koliko sem odprta, lepa haljica in šlapke ter v zgornje nadstropje, kjer greš čez rutinski postopek (tuš, klistir) in nato brez moža čakaš v čakalnici (on je v čakalnici za očke – kr nekaj)z zeleno haljico, brez gatk, v »krasnih« natikačkih in končno dočakaš prosto porodno sobo (prišla sva ob 8-ih zjutraj, ob 15:00 sva prišla v porodno sobo).

trebusvek_vir: www.parea.si

Umetni popadki NISO GROZNI – no, meni niso bili, je pa res, da sem se zeloooo fokusirala na dihanje in da sem si pri tem pomagala z masko, kar je najverjetneje veliko manj boleče, kot če bi bila brez.

Vsi so me strašili in iz vseh strani sem dobivala »nasvete« (zelo neprimerne, glede na to, da mi je bil tak porod že v naprej določen), da so umetni popadki nekaj groznega, da je naravno veliko manj boleče. A meni se je od nekdaj postavljalo vprašanje, kako lahko nekdo ve, da bi ga manj bolelo, če bi rodil po naravni poti brez dodanih popadkov??? En otrok=en porod ali sem jaz kaj zamešala in živim na drugem planetu? Pojma nimam kako bi bilo drugače in me niti ne zanima. Moj porod je šel odlično. Res je, pa naj se sliši še tako trapasto, a sama pri sebi sem se odločila, da bo šlo ok in da bom ubogala babco, ki bo ob meni – najverjetneje ona malček bolje ve kaj je prav in kaj narobe, možka pa prosila, da pazi name. Predrt mehur, popadkov lastnih sem imela skoraj nič in sva se z babco dogovorili, da mi umetne pojačajo na max in da bom tako najhitreje rodila, priznam, ni mi bilo do dvodnevnega rojevanja in čakanja na lastne popadke. Vedela sem, da bo bolelo a naj boli raje malo manj časa in naj porod čim prej mine. Po treh urah od prihoda v porodno sobo me je raznežil prvi jok moje Ive, solze so tekle in čustva so bila nepopisna. Kako zanimiv občutek, ko otročiča naravnost iz trebuščka dobiš v svoje naročje (nič umitega) in se ti nič ne gnusi. Stiskaš ga in ljubkuješ, kot da se že dolgo poznata – res nor in poseben občutek. Res sem občutljiva na vse bljek stvari zato je ta sproščenost in normalnost poteka poroda presenetila tudi mene.

mi2_vir: www.parea.si

Rodit grem lahko še enkrat. Faza po porodu pa je čisto druga pesem. Zdaj vem zakaj pravijo, da je dobro, da si čim bolj aktiven med nosečnostjo – menim, da ne zaradi poroda ampak faze po porodu, kjer se mi je zgodilo vse, kar sem si najmanj želela. Od hemoroidov, šivanja, slabokrvnosti, mastitisa in vse tja do deformiranega trebuha (zadnji mesec so moj trebušček obiskale strije, kljub temu, da sem ga redno negoval z mastnimi kremicam) ampak to so vse stvari, ki lahko prinese rojstvo, zato se stem sprijazniš.

Porodnišnica je oddelek oz. bolje rečeno v ustanova, kjer se večino časa dogajajo lepe stvari – ROJSTVO in s tem novo življenje. Rojstvo je lep dogodek, za nekatere enkraten in nikoli več ponovljiv. A žal na oddelku vlada neprijaznost, sočutja ni, razumevanja še manj, empatija ženska-ženska pa izgubi celotno vrednost. Ne vem, če je pametno, da se spuščam v razglabljanje o tem, kako je v ljubljanski porodnišnici z osebjem na oddelku, ker ŽAL nimam niti ene pohvale, zato bom raje kar zaključila s pisanjem.

prstki_vir: wwwparea.si

Nasvetki mama-mami

Kako se lotiti kupovanja vozička.
Najprej se vprašajte: “Kakšen voziček želim in kaj mi je pri njem najpomembneje?” So to:
– velika kolesa, da grem lahko z njim na čisto vsak teren in/ali
– velika košaro, da vanjo lahko spravim čim več stvari in/ali
– se lahko zloži in
– teža itd.
Priznam, da se z lepoto nisem preveč ukvarjala, saj mi je bila bolj pomembna funkcionalnost in na koncu seveda tudi končna cena vozička.

Mastitis
Kar na enkrat me je moja temperatra narasla na 39.5, bolečine v prsih pa so bile tako neznosne, da sem jokla kot dež. Špikanje, kot da ti nekdo z igljami pika po prsih. Boli in to zelo. Čim prej vroče obhladke položi na prsa in jih imej položena na prsih kar nekaj časa. Jaz sem spala z njimi. Kot drugo pa se z otroičkom čim več dojita. Prvih nekaj potegov boli za po… a se splača, ker neha in tudi bolečina tako mine. Ukrepajte čim prej in ne odlašajte s čakanjem in cincanjem kaj je to.

Hemeroidi
V Sanolaborju sem našla kremo ognjič + kostanj – res pomaga in jo priporočam.

Mamin dnevnik je moja zgodba skoza različna obdobja, ki se nadlajuje. V svoji prvi objavi sem pisala o svojih začetkih nosečnosti. Več lahko preberete tukaj.

avtor: Anja Baloh Grubelnik

Comments

comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja