Hujšanje ali življenjska sprememba – zakaj začeti?

Hujšanje – zakaj začeti?

Dolgo? Predolgo! Na tej poti se iz nemogoče podajam v “VSE je mogoče”. Hujšanje z glavo in zdravo – na dolgi rok!

Preteklo je preveč časa od tega, ko sem na svoje telo gledala z občudovanjem. Včasih me je ubogalo in sem ga spoštovala, a vidno premalo, da sem ga spravila v tak položaj. Kot nekdanja atletinja sem v mladosti aktivno hodila na treninge. To je bilo zame eno izmed najlepših obdobij mojega življenja. Premagovala sem lastne zmogljivosti, dosegala rezultate in bila v okolju, z ljudmi, kjer sem uživala, do neba in nazaj.

A te časi so mimo, vmes se je zgodilo marsikaj in nima smisla, da žalujem za nečim, čemur sem se zaradi poškodbe odpovedala. Zdaj prihajajo nove zgodbe, saj sem kočno dovolj močna, da lahko poskusim znova, ter svoje telo pripeljem do tja, kjer nama bo! Lepo? Ja, saj veste – tja, kjer ne bo vsakdanjega buljenja v polno omaro oblek, ki jih ne nosim, saj moj trebušček v njih preveč izstopa in ga raje zakrijem z majico, ki jo nato vsak teden ponovno oblečem. In tukaj mi zagotovo ni lepo … je pa lažje, da se skrijem za ohlapnimi oblačili in samo sebe naredim nevidno. Podajam se v neznano pot, a ogledalo, ki se, si ga postavila pred sabo, je reklo dovolj začaranega kroga!

www.parea.si/ hujsanje

Tako se je začelo …

V nekem trenutku sem spoznala, da je cikel misli v moji glavi vsak dan isti. Prinaša mi veliko mero bolečine in lastnega nezadovoljstva. Ne želim biti tu, ker poznam svet, lep je, poln možnost. To spoznanje je bila točka, ko sem poznala, da želim ven, saj uničujem nekaj, kar imam rada, pa sem to že pozabila – SEBE! Preskok v glavi za dušo in telo.

Izgovorov je vedno veliko, Poskusov tudi. Nekje globoko v sebi pa sem vedela, da moram doseči “ground zero”, da bo moja želja po harmoniji med telesom in duhom postala resnična in bom namesto znane cone udobja raje iskala svoje limite in jih vsakodnevno presegala.

Slepljenje in iskanje izgovorov na vsak način – kako preziram to obdobje, ki človeku jemlje energijo in ga vodi v apatično stanje, melanholijo, kjer je najsvetlejša točka dneva – kruh z Nutelo! 😉 Morda bi se navadila na tak način življenja, če ne bi nekje globoko v sebi, čutila nemir, ki je klical po spremembi. Želja po aktivnem telesu, ki bi mi ponovno prinašalo zadovoljstvo je bila vedno prisotna. Ali ni to tisto, kar je zlata vredno – da se lahko zopet zaljubiš vase?

Začaran krog

Prebrane knjige o tem kako in zakaj mi niso prinesle zadostne motivacije. Verjamem pa, da so se vsa ta sporočila kupčkala nekje v moji glavi, z nameno, da lahko danes pišem o poti, na katero se 100% podajam in v katere uspeh 100% verjamem.
Odločila sem se, da bo Parein blog moj osebni dnevnik, ki ga bom tedensko pisala. Čez nekaj časa bom najverjetneje prebirala zapise celotnega popotovanja in ugotovila kaj vse sem dosegal – no, čaka me še kar nekaj časa, a vseeno se že zdaj veselim tega!

Morda pa navdihnem še koga… Prav zanimiva se mi zdi moč misli in kaj se mi dogaja ravno ta trenutek , ko vsa optimistična sedim za računalnikom in pišem tako nadebuden prispevek. Kaj le, tiste lumpaste, nagajive misli in stavek: »Ali se mi bo danes sploh dalo čez Golovec?«

Mislim, da sem potrebovala neko motivacijsko mantro, ki bi me vsakič znova pognala iz iskanja izgovorov k akciji in zdaj jo imam. Hvaležna sem, da me je srečala in postala moj vsakodnevna spremljevalka:

Bila je dama, ki je raje, kot da bi bila ponosna nase, vsakič znova klonila pod občutki in temnimi mislimi, kot pa nekaj storila zase in poletela. Iskala je izgovore! Ni jih bilo malo in bili so zelo uspešni, saj so jo vsakič znova premagali. Nekega dne pa se je vprašala: “Kako bi se počutila, če bi raje namesto patetike, apatičnosti in nezadovoljstva naredila korak naprej in premagala samo sebe? Da bi namesto stalnice ubrala novo pot, ki si jo tako želi in bo na koncu prinesla rezultat, ki se glasijo: “Ponosna boš sama nase saj boš postala NAJBOLJŠA RAZLIČICA SEBE!”

Vir: www.empoweringparents.com

Kaj me resnično moti?

Razlogov za spremembo je veliko! Nekateri so merljivi, drugi, ki zares razjedajo mojo dušo, pa se ne morejo izmeriti z nobeno fizikalno količino. Nekaj dodatnih kilogramčkov in moj “deformiranček” (trebušček), kot ga sama poimenujem in je ostal še od poroda, me vsakodnevno spremljajo ter ne dajo miru. Pa pustimo kilograme, ti izginejo, ko se zgodijo spremembe, gre bolj za počutje in kondicijo, ki jo pogrešam!

Tista nemoč in razočaranje, ki sem ga občutila v eni izmed neštetih situacij, ko sem svoji Ivi želela demonstrirati sonožni skok, ki me je v mojem aktivnem obdobju ponesel daleč pred vrstnike, zdaj pa sem ob njem začutila težino, zakrnelost in »močan tresljaj zemlje pod mano«. Moja Iva je velika motivacija, predvsem zato, ker ji želim biti vzgled in vzor, da se v življenju vse da, le potruditi in vztrajati je potrebno. Veliko mi pomeni, da smo v naravi, se gibljemo in rekreiramo. Želim si, da ve kako močna je lahko in da je kreator svojega življenja. A pri mami brez volje bo to kar malo težko. 🙂 Veliko in radi se zadržujemo v naravi, zganjamo vragolije v gozdu, se lovimo, preskakujemo ovire – a čutim, da mi telo ne funkcionira tako, kot bi si želela, me ne uboga in peša. A ne bi še smelo, saj sem vendarle mlada!

Vir: www.sliptalk.com

Moja pot …

Danes je začetek drugega tedna mojega 12. tedenskega izziva, za katerega verjamem, da bo postal stalnica v mojem življenju, saj ne maram diet, ki se končajo. Želim spremembo, ki bo trajala.

Sem privrženec tega, da delam stvari na dolgi rok. Disciplina in motivacija sta pri tem ključnega pomena. A kljub temu si bom dovolila na rojstnodnevnih praznovanjih pojesti kos ali dva torte, ugrizniti v meni ljubo pico ali hamburger. Pri tašči bom sigurno z užitkom pojedla pohanega piščančka in ocvrt krompir – doma tega ne kuham. Mamina slastna pita s skuto, jabolčki in rozinami pa prav tako nekajkrat na letno bo posladkala moje brbončice. Tako je, včasih vse to paše, a sigurno ne na tedenski bazi.

Hrana

Postavila sem si nekaj pravil, ki se jih držim, saj tako premagujem tesnobe, ki jih občutim zdaj na začetku. Moje vodilo je:
• čim manj OH,
• čim manj oz. skoraj sladkorja in bele moke – ven iz jedilnika!
• najbližje izmed vseh diet mi je ločevalna – ne uporabljam kombiniranja OH in beljakovin
• v večini posegam po zdravi hrani, ki zajema pet skupin: zrna in vlaknine, zelenjavo, sadje, mlečne izdelke in pusto perutninsko meso, ribe in jajca
• voda je že kar nekaj časa moja prijateljica, a se z njo (žal) premalokrat srečava in potrebujeva še nekaj dodatnega druženja
• 1x na teden si privoščim kak greh – npr. v obliki čipsa. 🙂

www.parea.si/ hujsanje

Rekreacija

• 3x tedensko (20-30 minut) telovadim po programu visoko intenzivne vadbe (kakšni so rezultati bom razkrila v nadaljevanju),
• 2x tedensko grem na Golovec – najprej hoja, sledil bo tudi tek.

Ostale zaobljube

Po vadbi ali sprehodu si vsak dan vzamem 15 minut za meditacijo oz. sproščanje – paše, saj mi umiri misli. Pa 30 dni bom brez fb-ja! Ja, tako! Ker mi vzbuja neprijetne občutke. In seveda – vsak trud je treba nagraditi, zato se lahko 1x tedensko pocrkljam z meni ljubo hrano – ne ves dan, le eno urico imam časa.

Se vrnem v kratkem kot že izboljšana verzija Anje s slastnimi, zdravimi recepti in dnevnikom počutja. Do takrat pa bodite močne in najdite motivacijo v sebi! Telo bo že zmoglo … vaš um je treba najprej pomiriti!

Comments

comments

  1 comment for “Hujšanje ali življenjska sprememba – zakaj začeti?

  1. 20. 4. 2016 at 18:33

    Zelo lepo ste opisala svojo zgodbo , zelo spoštujem vse ženske ( seveda tudi moške) , ki se odločijo za spremembo svojega telesa , spremembo načina življenja. Tudi sama sem mogla v svojem življenju spremeniti marsikaj, predvsem zaradi težke bolezni, ampak sem se vrnila vsaj k teku, čeprav zelo težko!
    Čestitam! Karmen

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja