Prvi maraton

Hujšanje ali življenjska sprememba – back on track z prvim maratonom!

Navdih za pisanje bloga si je tokrat vzel daljši dopust, ki se je čez poletje podaljšal še v začetek jeseni. Pod vplivom vsakodnevnih nujnosti so bili vsi t. i. projekti za dušo na stand-byu in z Anjo sva si preprosto rekli, da ne bova forsirali toka dogodkov.

Moja zgodba – najina zgodba

Čeprav se mi je morda zdelo, da delam dobro, zato ker “delam” in dajem tisto, kar je za dušo, na stran, mi je telo tako ali drugače pokazalo, da tako pač ne gre. V roku nekaj mesecev sem bila večkrat bolna in non-stop utrujena, čemur sta se uprli tudi moja koža in (seveda) številka na tehtnici. Da bo treba konkretno zavihati rokave, ni bila več opcija, temveč obveza.

Odločila sem se, da izzovem svoje telo in vidim, česa sem sposobna. Medtem ko sem o svojih planih razlagala Anji na kavi, dan pred mojim prvim polmaratonom, je tudi ona pograbila idejo in se odločila narediti konkretne spremembe v svojem načinu življenja.

In s tem začenjava novo zgodbo na Parei – Tamara in Anja proti svojemu egu. Egu? Da, točno tako. Nekateri bi temu rekli preprosto dieta, vendar je veliko več. Gre za to detox telesa in duha, za to da se “spraviva v red”. Da napoveva borbo slabemu počutju, da se zopet počutiva privlačno, zdravo in da v sebi zanetiva tisto neustavljivo strast do življenja. Tega sva se lotili vsaka malce po svoje, na blogu pa bova delili izkušnje in spoznanja, ki so se ob tem pojavila.

parea_ego

Prvi podvig:

polmaraton ali “Tamarino premagovanje sebe part 1”

Kar me je zadnje mesece držalo pokonci, čeprav bi se od utrujenosti najraje sesula, je bila obljuba, ki sem jo dala sama sebi – da pretečem 21 km na Ljubljanskem maratonu. Ker sem bila poleti povsem zasedena in vmes še dvakrat bolna, se je moj plan treningov zamikal in kmalu je postalo jasno, da mi teče voda v grlo. Čeprav rada tečem, sem vedela, da se bom na tej razdalji še kako borila sama s sabo.

Bilo je prvič, da sem se lotila teka nad 12 km in do tedna pred maratonom niti nisem verjela, da sem kaj takega sploh sposobna preteči. Naprej sta me gnala moja trma in ponos ter dejstvo, da sem odtečene kilometre posvetila dedku, ki sem ga to poletje izgubila. Ko mi je vmes že zmanjkovalo moči, mi je bila njegova bolezen, s katero se je boril več let, opomnik, da se lahko tudi jaz borim teh 21 kilometrov. V stilu “fake it till you make it” sem z očitno premalo treninga in slabo urejeno prehrano, vseeno dosegla svoj cilj.

Brez hoje in vmesnih kriz (razen stresa, ki mi ga je povzročalo vprašanje, kje bom vmes lulala 🙂 ) sem ta cilj 25. 10. 2015 odkljukala s seznama. Anji sem naročila, da me nekje na polovici pokliče, če bom slučajno potrebovala brco v rit, da zdržim do konca. Vendar ni bilo niti potrebno … ko sem pritekla v ciljno ravnino, je bilo vprašanje “zakaj si to delam” povsem pozabljeno in z mislimi sem bila že pri naslednjem treningu. Prava regeneracijska žurka se je namreč začela šele kasneje – da ne omenjam volčje lakote, ki je trajala še dva dni po teku.

Naj zaključim

Ko sem še pred mesecem poslušala druge komentirati, kako je polmaraton res ena čisto easy-breezy zadeva, sem jih v mislih pošiljala tja od koder so prišli. 21 km = vsaj dvourna telesna aktivnost … in to naj bi bilo enostavno? Pa vendar moram reči, da so imeli prav – vsaj, kar se pripravljenosti tiče. Če lahko odtečete 10 km, lahko odtečete tudi 21 km in to drži kot pribito. Nobene potrebe ni da v pripravljalnem času tečete vratolomne razdalje, delajte raje na vzdržljivosti telesa in postopoma povečujte čas teka (hitrost vam kot začetniku verjetno ni najpomembnejša).

V ta namen se najde kup aplikacij, ki omogočajo personalizirane treninge. Sama sem uporabljala Gipis in uspešno pretekla zadano razdaljo. Sedaj ko vem, da to zmorem in da lahko v času, ko sem soočena sama s sabo, utišam svoj ego, bom raje pridobivala na hitrosti in prihodnjih nekajkrat tekla na krajših prograh, vse dokler ne bom mnenja, da sem zmožna polmaraton odteči v času pod 2 urama. Do takrat bom delala na tem, da izgradim močnejše telo – tako fizično kot psihično – in se lotevala novih izzivov.

Nekaj zame blazno neobičajnega (beri: detox 🙂) sem ravno začela in v kratkem poročam o tem, kako se držim. Če mi bo seveda sploh še ostalo dovolj energije 🙂 . Do takrat pa … just keep on runnin’! 

 

 

Tamara

Comments

comments

  1 comment for “Prvi maraton

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja